Naj na samem začetku postavimo drzno trditev: spletno trgovino je mogoče zagnati že z letnim stroškom platforme v višini nekaj deset tisoč forintov – v tehničnem smislu. Izgradnja delujočega e-trgovinskega podjetja pa je povsem drugo vprašanje. Poleg trgovinskega sistema je treba računati s številnimi stroški, transakcijskimi provizijami, logistiko, pravno skladnostjo, marketingom in financiranjem zalog. Že samo vprašanje nas v osnovi zavede na napačno pot, saj se ne glasi »koliko stane spletna trgovina?«, temveč koliko kapitala je potrebnega, da od prvega naročila pridemo do trajnostno delujočega prodajnega sistema.
Preden bi pomislili, da gre zgolj za teoretično dlakocepstvo, si oglejmo realnost. En podjetnik lahko delujočo spletno trgovino sestavi tudi čez en sam vikend, medtem ko drugo podjetje za navidezno enak rezultat in enake funkcije porabi več milijonov forintov. Bosta v nedeljo zvečer na isti točki? Komajda. Poleg tega je danes vstop na trg precej težji kot pred nekaj leti, zato je dejanske stroške še toliko manj mogoče povzeti v nekaj stavkih.
Na trgu, vrednem 2000 milijard forintov, ni več dovolj »biti na internetu«
Velikost madžarske e-trgovine je na prvi pogled izjemno privlačna. Po podatkih PwC je bil trg leta 2015 vreden komaj 200 milijard forintov, do leta 2025 pa je dosegel približno 2100 milijard forintov. V desetih letih se je torej povečal približno desetkrat. To pa ne pomeni, da je prodaja za novo spletno trgovino samodejno postala lažja – prav nasprotno. Potrošnik danes ne primerja več ene začetniške madžarske spletne trgovine z drugo; na istem zaslonu se srečuje s ponudbami Alze, mednarodnih trgovcev, podobnih Amazonu, Temuja, regionalnih spletnih trgovin, tržnic in domačih specializiranih trgovcev.
Nekoč so morda zadostovali uporaben vmesnik, nekaj načinov plačila in ena kurirska služba. Danes so hitrost, uporabnost na mobilnih napravah, kakovost podatkov o izdelkih, iskanje, enostavnost plačila, prevzem v paketomatu, sledenje naročilu in postopek vračila – vse to del tega, kar kupec dojema kot »spletno trgovino«.
Najem sistema, WooCommerce ali lasten razvoj?
Z vidika tehnoloških stroškov danes obstajajo tri osnovne smeri;
prva je spletna trgovina kot storitev, tako imenovani SaaS oziroma najeta spletna trgovina,
druga je rešitev na lastnem gostovanju, zgrajena na odprtem sistemu – na primer WooCommerce ali Opencart,
tretja pa je delno ali povsem lasten razvoj.
Razlika v ceni je lahko ogromna.
Na podlagi javno dostopnih ponudb madžarskih razvijalcev za leto 2026 lahko za izdelavo spletne trgovine na osnovi WooCommerce naletimo tako na ponudbe v višini nekaj sto tisoč forintov kot tudi na ponudbe nad 1–1,5 milijona forintov. Pri kompleksnejših B2C projektih niso nenavadne naložbe v višini 2–3 milijonov forintov, pri B2B ali močno integriranih sistemih pa tudi večmilijonske. To niso uradna tržna povprečja, temveč javno objavljeni cenovni razponi ponudnikov za leto 2026, zato so primerni predvsem za ponazoritev velikostnega reda.
Model najete spletne trgovine sledi povsem drugačni ekonomski logiki. V tem primeru ni treba vnaprej plačati razvoja celotnega trgovinskega sistema, temveč kupimo dostop do že izdelane infrastrukture. Mesto tehnološke naložbe tako prevzame naročnina.
Cenovna politika Sellvia dobro prikazuje razliko. Bistvo ni v tem, da je ena rešitev »poceni«, druga pa »draga«. Isti problem financirata na različna načina. Pri lastnem razvoju se velik del stroškov pojavi vnaprej, pri najetem sistemu pa se zaradi standardizacije tehnologije strošek številnih funkcij porazdeli med celotno bazo uporabnikov – funkcij, ki bi jih pri lastnem sistemu moral plačati en sam trgovec.
Trgovinski sistem je le prva vrstica v proračunu
Prav tu začetni trgovci storijo eno najpogostejših napak pri načrtovanju. Pogledajo naročnino na spletno trgovino ali razvojno ponudbo in to štejejo za strošek zagona spletne trgovine. Toda sama vzpostavitev sistema še ne pomeni vstopa na trg.
Potrebujete domeno, celostno podobo, ustrezno strukturo izdelkov, kategorizacijo, fotografije, opise izdelkov, plačilne in dostavne procese, izdajanje računov, analitiko, pravno dokumentacijo in marketing, ki zagotovi prve kupce ... Če vse to podjetnik pripravi sam, se finančni strošek morda zdi manjši, vendar je porabljen čas kljub temu resničen ekonomski strošek.
Pri katalogu s 500 izdelki na primer ni vseeno, ali dobavitelj zagotavlja strukturirano podatkovno bazo ali pa je treba vsak izdelek vnesti ročno. Če je z enim izdelkom le pet minut administracije, je to pri 500 izdelkih več kot 41 delovnih ur. Deset minut na izdelek pomeni že 83 ur. K temu se lahko doda še fotografiranje, pisanje besedil za strani izdelkov, optimizacija za iskalnike ali oblikovanje strukture kategorij. In tu se težave začnejo kopičiti – z veliko začetnega zagona jih sicer lahko rešujemo, a sprožijo alarm: dolgoročno to zagotovo ne bo dobro.
Pri razvoju Sellvia smo se zavedali, da našemu sistemu ne zadošča delovati kot »gradnik strani«, temveč mora biti prej »operacijski sistem«, zasnovan za spletne trgovine; množični uvoz, ustvarjanje vsebin s podporo umetne inteligence, sinhronizacija zalog, samodejno izdajanje računov ali integracija s kurirji so brez izjeme poslovne funkcije, ki nadomeščajo delovne ure.
Koliko stane trenutek, ko kupec plača?
Spletno plačevanje običajno ni enkraten razvojni strošek, temveč postavka, sorazmerna s prometom. To je bistvena razlika, saj z rastjo spletne trgovine raste tudi ta strošek.
Poglejmo primer, ki ponazarja stroške, skrite v podrobnostih. Javni cenik Bariona, veljaven od 22. aprila 2026, na primer pri povprečnem mesečnem prometu pod 5 milijoni forintov v paketu Starter Fix navaja 1,49-odstotno provizijo za sprejemanje bančnih kartic, pri paketu Advanced Fix pa ista provizija znaša 1,19 odstotka. Pri večjem prometu se odstotna provizija lahko zniža. Na prvi pogled se zdi to drobiž, a velja razmišljati na ravni podjetja. Pri desetih milijonih forintov kartičnega prometa vsak odstotek plačilnih stroškov pomeni 100 tisoč forintov. Pri stomilijonskem prometu že milijon.
Trgovec mora preučiti celoten strošek plačevanja, vključno s fiksnimi provizijami, chargebacki, stroški morebitnih vračil, obračunskim časom in tudi tem, kako enostavnejše plačilo vpliva na stopnjo konverzije. Slednje je zlahka podcenjeno. Cenejši ponudnik plačil ni nujno cenejši, če zaradi njega na blagajni odide več kupcev.
Dostava je danes že del izdelka
Na nove težave naletimo, če želimo logistične stroške razbrati iz cenikov ponudnikov. Javne cene za posamezne pošiljke ali pošiljke fizičnih oseb sicer nakažejo velikostni red stroškov, vendar se pogodbena cena spletne trgovine od njih lahko bistveno razlikuje. V ceniku GLS za posamezne pošiljke za leto 2026 se na primer dostava v paketomat znotraj Madžarske pri določenih velikostih paketov začne pri 2140 forintih, dostava na prevzemno mesto pa pri 2640 forintih. Pogodbeni pogoji večjih spletnih trgovin se od tega seveda lahko razlikujejo – tudi znatno. V resnično logistično lastno ceno pa sodijo tudi škatla, polnilni material, lepilni trak, nalepka, delo pri pakiranju, obdelava plačila po povzetju, neuspešna dostava in vračila.
Sellvio k tej težavi pristopa na ravni platforme. Sellvio Express z eno integracijo in enim pogodbenim procesom povezuje več dostavnih ponudnikov. Zahvaljujoč skupnemu obsegu paketov vseh trgovcev so tako doseženi pogoji običajno lahko 10–30 odstotkov ugodnejši kot pri individualni pogodbi.
Poceni spletna trgovina in poceni vzdrževana spletna trgovina nista isto
Pri primerjavi naložb velja vpeljati pojem celotnih stroškov lastništva, torej TCO. TCO nekega sistema ni sestavljen le iz prvega računa. Prišteti je treba gostovanje, licence, razvoj, posodobitve, popravke napak, integracije, podporo, varnostno delo in tudi interni delovni čas, ki ga podjetje nameni vzdrževanju sistema.
Brezplačen trgovinski sistem zato ne pomeni nujno brezplačne spletne trgovine. Prav tako platforma z mesečno naročnino ni nujno draga, če je z naročnino mogoče nadomestiti več ločenih storitev in razvojnih nalog.
Drug pomemben kazalnik je strošek sprememb. Koliko stane priklop novega načina plačila? Koliko časa traja zagon druge države? Kaj pomeni dodajanje novega skladišča? Ali za akcijo potrebujete razvijalca? Ali obstaja API? Ali je podatke mogoče izvoziti? Ta vprašanja povedo o dolgoročnih stroških platforme veliko več kot sama mesečna naročnina.
Prav ta vprašanja in odgovori nedvoumno nagnejo tehtnico v smer modela najema oziroma Sellvia.
Ne poskušajte čim ceneje rešiti tega, kako spraviti košarico na internet. Načrtujte, kako bo iz prvega obiskovalca nastal kupec, iz prvega kupca stalna stranka, iz ročnega naročila avtomatiziran proces, iz začetne spletne trgovine pa skalabilno trgovsko podjetje.