28. junij 2025 je pomenil pomembno prelomnico v evropski e-trgovini, saj se od tega dne za zadevne izdelke in storitve uporabljajo zahteve European Accessibility Act, torej EAA.
Mnogim lastnikom spletnih trgovin je od vsega tega najprej ostalo le toliko, da »mora biti spletna trgovina odslej dostopna«. Ureditev je precej bolj zapletena: za vsa podjetja ne veljajo iste zahteve, obstajajo izjeme, položaj mikropodjetij se lahko razlikuje od položaja večjih podjetij, in ni vseeno, ali prodajate potrošnikom ali izključno poslovnim partnerjem.
Malo negotovosti pa je že glede tega, da digitalne dostopnosti ni mogoče obravnavati zgolj kot dobronamerno UX-izboljšavo.
Kaj EAA v resnici pomeni?
EAA znotraj Evropske unije usklajuje zahteve glede dostopnosti določenih izdelkov in storitev. Ureditev med drugim zajema računalnike, pametne telefone, bančne in prometne storitve, e-knjige ter tudi e-trgovino.
Z vidika spletnih trgovin je še posebej pomembno, da predpis storitev e-trgovine opredeljuje kot elektronsko storitev, ki se zagotavlja prek spletnega mesta ali mobilne naprave in katere namen je sklenitev potrošniške pogodbe. Običajna spletna trgovina B2C, ki streže fizičnim osebam, torej tipično sodi v ta krog.
Mora torej vsaka spletna trgovina predelati svojo stran?
Ne nujno. Ena najpomembnejših izjem velja za mikropodjetja, ki opravljajo storitve.
Po madžarski ureditvi za mikropodjetje šteje podjetje, ki zaposluje manj kot 10 oseb in katerega letni neto prihodek ali bilančna vsota ne presega zneska v forintih, ki ustreza 2 milijonoma evrov. Takšna podjetja, ki opravljajo storitve, so oproščena obveznosti EAA glede dostopnosti storitev, kar je lahko za marsikatero manjšo madžarsko spletno trgovino pomembna olajšava.
Oprostitve pa ni smiselno razumeti tako, da s tem vsa vprašanja v zvezi z EAA samodejno izginejo z dnevnega reda. Če podjetje deluje tudi kot proizvajalec, uvoznik ali distributer izdelka, ki sodi na področje uporabe direktive, se lahko pojavijo tudi ločene obveznosti na strani izdelkov. Pri spletni trgovini je zato najprej vedno smiselno razjasniti, v kakšni vlogi podjetje deluje, komu prodaja, katere izdelke ponuja in ali so izpolnjeni pogoji za mikropodjetje.
In kaj se zgodi z izključno B2B Sellvio spletno trgovino?
To je še posebej zanimivo vprašanje. Madžarska ureditev storitev e-trgovine izrecno veže na sklenitev potrošniške pogodbe, potrošnika pa opredeljuje kot fizično osebo, ki ne deluje v okviru svoje gospodarske ali poklicne dejavnosti.
Iz tega sledi, da se lahko položaj spletne trgovine, ki zares streže izključno podjetjem, razlikuje od položaja klasične potrošniške spletne trgovine. Pri mešanem delovanju B2B–B2C pa se ni več dovolj sklicevati na to, da je večina kupcev podjetij. Če lahko iz spletne trgovine naročajo tudi fizične osebe, je treba potrošniški prodajni proces preučiti tudi posebej.
Kaj pomeni, da je spletna trgovina »dostopna«?
Digitalno dostopnost je lahko poenostaviti na to, da naj obstaja gumb za večjo velikost pisave, čeprav gre za veliko več. Ne zadeva izključno slepih ali slabovidnih uporabnikov, temveč vsakogar, ki mu je iz kakršnega koli razloga težje uporabljati spletno trgovino na običajen način.
Sem lahko sodi na primer tisti, ki ne more uporabljati miške in krmari s tipkovnico, se opira na bralnik zaslona, težko razlikuje določene barve, ima okvaro sluha ali se preprosto težje znajde na preveč zapleteni površini.
Madžarska ureditev dostopnost spletnih površin gradi okoli štirih temeljnih načel: spletna stran mora biti zaznavna, upravljiva, razumljiva in robustna. To sledi zelo podobni logiki kot mednarodno široko uporabljana priporočila WCAG.
Evropski standard EN 301 549 se v veliki meri opira na zahteve WCAG 2.1, zato je WCAG 2.1 AA tudi danes pomembna praktična referenčna točka pri projektu zagotavljanja dostopnosti. Obeh pa ni smiselno obravnavati kot povsem enakih: zahteve EAA in evropski standard lahko na določenih področjih sežejo tudi dlje od predpisov WCAG.
Pri spletni trgovini ni najbolj kritična začetna stran
Z vidika e-trgovine eno najpomembnejših vprašanj dostopnosti ni, kako dobro je uporabna začetna stran, temveč ali lahko kupec opravi celoten postopek naročila. Madžarska ureditev zato posebno pozornost namenja tudi funkcijam, povezanim z identifikacijo, varnostjo in plačilom. Te morajo biti prav tako zaznavne, upravljive, razumljive in robustne kot preostali deli spletne trgovine.
Pri preverjanju dostopnosti je zato smiselno prehoditi celotno nakupno pot: kategorija → stran izdelka → košarica → prijava ali nakup kot gost → dostava → plačilo → potrditev naročila.
Če je na tej poti že en sam kritičen korak uporaben le z miško, če izgine fokus tipkovnice, če polje obrazca ni ustrezno poimenovano ali če sistem napako označi izključno z barvo, lahko to že pomeni resnično težavo z dostopnostjo. Spletna trgovina je torej zares dobro uporabna takrat, ko v njej ni mogoče le dostopno brskati, temveč tudi nakupovati.
Precejšen del sedanjih spletnih mest bi imel kaj izboljšati
Pomanjkljivosti digitalne dostopnosti še zdaleč niso redke. Raziskava WebAIM Million za leto 2026 je preučila začetne strani milijona priljubljenih spletnih mest in avtomatizirano preverjanje je na 95,9 % strani našlo težavo, ki kaže na napako ravni WCAG 2 A/AA. Na eni strani so v povprečju identificirali 56,1 napake glede dostopnosti. Najpogostejše težave poleg tega niso bile povezane s posebnimi tehničnimi podrobnostmi, temveč s povsem vsakdanjimi elementi. Na 83,9 % strani so našli nezadosten barvni kontrast, na 53,1 % je manjkalo alternativno besedilo vsaj ene slike, na 51 % pa so se pojavila neustrezno označena polja obrazcev.
Takšne rezultate pa je treba ustrezno razlagati, saj avtomatizirani testi znajo prepoznati le del težav z dostopnostjo. To, da spletna trgovina pri samodejnem preverjanju dobi nič napak, torej še ne pomeni, da je tudi v praksi zares dostopno uporabna.
Kaj vse to pomeni pri Sellvio spletni trgovini?
Ena največjih prednosti najemnega sistema za spletne trgovine je, da trgovcu ni treba vsakega tehničnega elementa ustvariti z lastnim razvojem. Sellvio trenutno ponuja 216 prilagodljivih oblikovnih variacij, mobilnim napravam prijazno delovanje, integrirane plačilne rešitve, upravljanje vsebin in številne zunanje integracije, pri čemer je uporaben tako za prodajo B2C kot B2B.
Z vidika dostopnosti pa je pomembno ločiti odgovornost platforme in trgovca. Dobro zgrajen pogon spletne trgovine lahko številne tehnične težave prepreči centralno, vendar skladnost končne spletne trgovine ni odvisna izključno od sistema.
Platforma med drugim odgovarja za tehnično delovanje predlog, navigacije, obrazcev, košarice, checkouta in upravljalnih elementov, ki jih ustvari sistem. Trgovec pa sam izbira barve, nalaga slike, piše opise izdelkov, izdeluje pasice, oblikuje navigacijo in vklaplja zunanje storitve. Tudi iz tehnično dobro izdelane predloge lahko hitro nastane težko uporabna spletna trgovina. Dovolj je na primer izbrati prešibek barvni kontrast, pomembne informacije prikazati izključno kot sliko ali uporabiti imena povezav, ki uporabniku sama po sebi ne povedo ničesar.
Dostopnost je zato smiselno obravnavati v dveh plasteh: tako na ravni platforme kot na vsebinsko-konfiguracijski ravni. Le obe skupaj lahko dasta zares dobro uporabno spletno trgovino.
Pri dizajnu spletne trgovine konverzija in dostopnost pogosto zahtevata isto
Na prvi pogled je na dostopnost lahko gledati kot na še eno zakonsko obveznost, ki trgovcu nalaga dodatne naloge. V praksi pa obstaja veliko rešitev, ki hkrati izboljšujejo dostopnost in nakupno izkušnjo. Ustrezen barvni kontrast je lahko na primer temeljna pomoč slabovidnim uporabnikom, a je enako v prednost tudi tistemu, ki po spletni trgovini brska na močnem soncu prek mobilnega telefona. Veliki, dobro prepoznavni gumbi so za določene uporabnike nepogrešljivi, obenem pa vsem poenostavijo mobilno uporabo.
Enako velja za pregledno strukturo kategorij, logične naslove, nedvoumna sporočila o napakah v obrazcih in zlahka sledljiv postopek checkouta. Ti niso pomembni le z vidika dostopnosti, temveč lahko neposredno vplivajo tudi na to, kako preprosto se je znajti v spletni trgovini in zaključiti nakup.
Digitalna dostopnost v mnogih primerih ni ločena razvojna smer, temveč preprosto dober UX – od katerega nimajo koristi le prizadeti uporabniki, temveč praktično vsak kupec.
Posebej pazite na barve
Sellviove oblikovne predloge dajejo veliko svobode pri oblikovanju podobe, to pa prinaša tudi to, da je treba izbrane barve preveriti tudi z vidika spletne uporabe. Odtenek še ni dobra izbira za besedilo ali gumb zato, ker dobro deluje v logotipu.
Še posebej pomembna sta ustrezen kontrast med ozadjem in besedilom ter to, da pomena informacije ne prenaša izključno barva. Napačnega polja obrazca na primer ni dovolj označiti z rdečim okvirjem; smiselno je ob njem prikazati tudi nedvoumno besedilno sporočilo, na primer »Vnesite svoj e-poštni naslov!« ali »Oblika vnesenega e-poštnega naslova ni ustrezna.«
To ni boljša rešitev le z vidika dostopnosti. Nedvoumna povratna informacija zmanjšuje negotovost, olajša odpravljanje napak in navsezadnje naredi tudi nakupni proces bolj gladek.
Ob slikah izdelkov tudi alternativno besedilo ni postranska stvar
V spletni trgovini je slika izdelka eno najpomembnejših prodajnih orodij, a je ne zaznavajo vsi kupci enako. Za uporabnike bralnikov zaslona je zato pomembno, da bistvene slike spremlja zares informativno alternativno besedilo.
Rešitve, kot sta »IMG_45782.jpg« ali preprosto poimenovanje »slika«, ne dajo praktično nikakršne pomoči. Veliko koristnejši je na primer opis, kot je: »Črni ženski usnjeni gležnjarji s stransko zadrgo.« Ta kratko, a nedvoumno prenese informacijo, ki jo slika nosi vizualno.
Alternativno besedilo poleg tega ni izključno vprašanje dostopnosti. Dobro strukturirana, nedvoumno razumljiva vsebina je lažje obdelljiva tudi za iskalnike in druge strojne sisteme. Na tej točki se srečajo dostopnost, tehnični SEO in najdljivost na podlagi AI: pomembna informacija naj ne bo le vidna, temveč naj se pojavi tudi v strojno razumljivi obliki.
Ali znate nakup opraviti do konca tudi s tipkovnico?
Za enega najpreprostejših preizkusov dostopnosti ne potrebujete ničesar drugega: odložite miško in svojo spletno trgovino poskusite uporabljati izključno s tipkovnico.
Smiselno je prehoditi isto pot, ki bi jo prehodil kupec, in preveriti, ali je meni dosegljiv, ali je mogoče odpreti kategorije, izbrati različico izdelka, izdelek dodati v košarico, spremeniti količino ter nato urediti dostavo in plačilo. Medtem opazujte tudi, ali je vedno jasno vidno, kateri element je trenutno v fokusu. Če se navigacija nekje prekine, če gumb ni dosegljiv ali če izgine oznaka fokusa, lahko to že kaže na resnično težavo z uporabnostjo. Kjer se vi zataknete s tipkovnico, se bo po vsej verjetnosti zataknil tudi kupec, ki ne more uporabljati miške.
Tudi zunanja integracija ni »problem koga drugega«
Z delovanjem sodobne spletne trgovine je danes lahko povezanih že veliko zunanjih storitev: plačilna rešitev, izbirnik prevzemnih mest, chatbot, sistem ocen, marketinško pojavno okno, upravljalnik piškotkov ali kakšna individualna aplikacija. Tudi Sellvio ponuja več kot 70 pripravljenih integracij, med drugim s plačilnimi, računovodskimi, dostavnimi, chatbot- in marketinškimi sistemi.
Z vidika dostopnosti pa ni dovolj izhajati iz tega, da je določeno površino izdelal zunanji ponudnik. Po madžarski ureditvi ponudnik storitve odgovarja za izpolnjevanje zahtev glede dostopnosti tudi takrat, ko del storitve zagotavlja podizvajalec ali zunanji partner. Zato postane preverjanje zunanjih rešitev, vgrajenih v nakupni proces, še posebej pomembno. Tudi tehnično dobro delujoča spletna trgovina ne nudi zares dostopne nakupne izkušnje, če na primer izbirnika prevzemnih mest ali plačilne površine za bančne kartice ni mogoče upravljati s tipkovnico, če ju je z bralnikom zaslona težko razumeti ali če kritične informacije niso dostopne.
Dostopnost je smiselno preverjati ne le na lastni površini spletne trgovine, temveč na vsakem vgrajenem elementu celotnega nakupnega procesa.
Kaj je zdaj smiselno storiti kot lastnik Sellvio spletne trgovine?
Najprej je smiselno razjasniti, ali za vaše podjetje zahteve EAA, predpisane za storitve, sploh veljajo. Za to je treba preučiti velikost podjetja, število zaposlenih, finančne podatke in tudi to, ali prodajate B2C, B2B ali mešano. Če je spletna trgovina zadevna, prvi korak ni nujno popolna prenova. Veliko bolj smotrno je začeti z revizijo dostopnosti, ki pregleda navigacijo, kontraste, strukturo naslovov, alternativna besedila slik, obrazce, obravnavo različic izdelkov, navigacijo s tipkovnico ter delovanje košarice, checkouta, plačila in zunanjih integracij.
Avtomatizirana preverjanja so za to dobro izhodišče, a sama po sebi ne zadostujejo. Spletno trgovino je smiselno preizkusiti skozi resnične nakupne procese, s tipkovnico in po možnosti tudi z bralnikom zaslona.
Nato je mogoče dobro postaviti vrstni red razvoja: najprej se je smiselno lotiti napak, ki lahko dejansko ovirajo brskanje, uporabo košarice ali zaključek nakupa.
Dobra spletna trgovina ne potrebuje ločene »dostopne različice«
Morda je to eden najpomembnejših naukov vse te ureditve. Idealna rešitev ni, da poleg običajne spletne trgovine nekje ustvarimo ločeno »dostopno različico«, temveč da je sama spletna trgovina dobro uporabna za čim več ljudi. Dober e-trgovinski sistem je hiter, mobilnim napravam prijazen, logično zgrajen, enostaven za navigacijo in razumljiv. To so ista temeljna načela, ki so potrebna tudi za dostopno delovanje, zato je lahko precejšen del izboljšav koristen ne le z vidika skladnosti, temveč lahko izboljša celotno nakupno izkušnjo.
Premišljen projekt zagotavljanja dostopnosti lahko prinese tudi preprostejši checkout, manj nesporazumov, manj napačnih vnosov podatkov in širši dosegljivi krog kupcev, zato je nanj vredno gledati ne zgolj kot na zakonski strošek, temveč kot na izboljšanje kakovosti spletne trgovine.
Tudi Sellviova logika delovanja temelji na tem, da tehnično ozadje med trgovca in kupca postavi čim manj ovir. EAA to zdaj dopolnjuje z dodatnim vidikom: sodobna spletna trgovina je zares dobra takrat, ko ne deluje le hitro in lepo, temveč jo lahko dejansko uporablja čim več ljudi.
Pravno opozorilo: članek je namenjen splošnemu obveščanju in ne pomeni individualnega pravnega svetovanja. Za ugotovitev obveznosti konkretnega podjetja po EAA je treba posebej preučiti velikost podjetja, njegovo dejavnost, prodajane izdelke, ciljne trge in prodajni model.